Oznake I. vrste ureja standard ISO 14024:2018 Okoljske oznake in deklaracije – Okoljsko označevanje I. vrste – Načela in postopki. Te oznake sporočajo, da določen izdelek ali storitev izpolnjuje ali presega posebna in količinska okoljska merila, ki jih določijo neodvisne organizacije tretjih oseb. Oznake I. vrste kot take zahtevajo preverjanje, ki ga opravi tretja oseba, zaradi česar so verodostojno in uporabno sredstvo za »zoženje« dolgega seznama potencialnih izdelkov ali storitev. Vendar pa je lahko doseganje teh oznak stroškovno neugodno za dobavitelje, zlasti če imajo veliko izdelkov v različnih kategorijah. To pomaga razložiti, zakaj jih malo izdelkov ima. Nekaj primerov oznak I. vrste je prikazanih na sliki 2.

V primeru Energy Star potrjuje uspešnost različnih kategorij izdelkov. Na primer, če bi kdo iskal učinkovito brezprekinitveno napajanje (UPS), bi lahko uporabil iskalnik izdelkov Energy Star za iskanje najučinkovitejšega UPS-a znotraj dane topologije. Oznake I. vrste so priročno in učinkovito sredstvo za primerjavo nekaterih lastnosti izdelka, na primer učinkovitosti, vendar ne temeljijo na oceni življenjskega cikla (LCA)).

Slika 2 – primeri oznak I. vrste

Oznake II. vrste ureja standard ISO 114021:2016 Okoljske oznake in deklaracije – okoljsko samodeklariranje (okoljsko označevanje II. vrste). Tako kot oznake I. vrste tudi te sporočajo, da izdelek ali storitev izpolnjuje ali presega posebna in količinska okoljska merila. Vendar, kot je razvidno iz naslova, so te oznake samodeklarirane, kar pomeni, da lahko proizvajalec izdelka uporabi katero koli trditev, ki jo želi, brez preverjanja, ki ga opravijo tretje strani. Na žalost manj ugledni proizvajalci to izkoristijo in podajajo lažne trditve na svojih oznakah II. vrste. Zato je skrbni pregled nujen, če želite v svoji oceni uporabiti oznake II. vrste. Pomembno je, da proizvajalec zagotovi osnovno dokumentacijo svojega programa označevanja skupaj s podatki. V skladu s standardom ISO 14021 bi morala biti »metodologija vrednotenja, ki jo uporabljajo tisti, ki podajo okoljske trditve, jasna, pregledna, znanstveno utemeljena in dokumentirana«. Poleg tega mora proizvajalec imeti na voljo podatke, ki utemeljujejo trditev. Oznaka ne bi smela pomeniti, da je izdelek certificiran ali kako drugače potrjen s strani tretje osebe. Nekaj primerov oznak II. vrste je prikazanih na sliki 3, prva od njih je nalepka Green Premium podjetja Schneider Electric, o kateri govori informativni dokument Navodila za ekološko nalepko Green Premium.

Slika 3 – primeri oznak II. vrste

Oznake III. vrste ureja standard ISO 14025 Okoljske oznake in deklaracije – Načela in postopki (Okoljske deklaracije III. vrste). Enostavno rečeno je okoljska deklaracija izdelka (EPD) dokument, ki povzema podatke o okoljskem življenjskem ciklu izdelka ali storitve in običajno velja 5 let. Okoljske deklaracije izdelkov pomagajo specifikatorjem pri odločanju o izdelkih, ki temeljijo na okoljski trajnosti tega izdelka. To je podobno oznaki o prehranskih dejstvih na živilskih izdelkih, ki nam pomagajo odločati, katero hrano kupiti. Glavni razlog, zakaj oznake na živilih pomagajo kupcem primerjati podobna živila, je, da so oznake (v njihovih državah) standardizirane. Podobno okoljske deklaracije izdelkov (EPD) pomagajo specifikatorjem lažje primerjati izdelke v isti kategoriji, kot so odklopniki. Standard ISO 14025 »določa načela in navaja postopke za razvoj programov za okoljske deklaracije III. vrste in okoljskih deklaracij III. vrste.«

Okoljske deklaracije izdelkov (EPD) morajo temeljiti na podatkih ocene življenjskega cikla ali podatkih analize popisa življenjskega cikla, ki jih ureja standard ISO 14040. Treba je opozoriti, da je standard ISO 14040 splošen in se uporablja za vse vrste izdelkov in storitev, zato ni zelo uporaben za določeno kategorijo izdelkov. Upravljavci programov pomagajo zapolniti to vrzel z upravljanjem programov v skladu s standardom ISO 14025, tako da okoljske deklaracije izdelkov (EPD) poročajo o enaki vrsti informacij.

Po ISO 14020 je lahko upravljavec programa »podjetje ali skupina podjetij, industrijski sektor ali trgovinsko združenje, javni organi ali agencije ali neodvisni znanstveni organ ali druga organizacija.« Upravljavec programa razvija, odobri in objavi pravila za kategorije izdelkov (PCR) in pravila za posamezne izdelke (PSR) (glej končno opombo 5). Pravila za kategorije izdelkov (PCR) so »sklop posebnih pravil, zahtev in smernic za pripravo okoljskih deklaracij III. vrste za eno ali več kategorij izdelkov« (glej končno opombo 6). Na primer, pravilo za kategorije izdelkov, ki se nanaša na ta dokument, zajema električne in elektronske izdelke in izdelke HVAC-R ter določa, kako morajo proizvajalci izvesti oceno življenjskega cikla. V pravilih za posamezne izdelke (PSR) so opredeljena pravila za posebne izdelke v tej kategoriji, kot so odklopniki, klimatske naprave, brezprekinitveni napajalniki (UPS) itd. Upravljavci programov upravljajo tudi registracijo in objavo okoljskih deklaracij izdelkov (EPD) ter poskušajo zagotoviti, da proizvajalci pri ustvarjanju svoje okoljske deklaracije izdelka ne bi imeli nepoštene prednosti zaradi upogibanja pravil. O nekaterih pasteh razpravljamo v razdelku »smernice za natančno primerjavo izdelkov«.

Tabela A.1 standarda ISO 14040 vsebuje povzetek korakov in organov, vključenih v razvoj in delovanje programa okoljskih deklaracij. Slika 4 ponazarja to in kaže, da so zainteresirane strani del postopka. Standard določa, da »lahko zainteresirane strani vključujejo dobavitelje materiala, proizvajalce, trgovinska združenja, kupce, uporabnike, potrošnike, nevladne organizacije (NVO), javne agencije ter po potrebi neodvisne strani in certifikacijske organe«.

Zagotavljamo okoljske deklaracije izdelkov (EPD), imenovane okoljski profili izdelkov (PEP). Okoljski profil izdelkov (PEP) je izraz, ki ga uporablja upravljavec programa, Združenje P.E.P. Association, ki upravlja program za okoljske deklaracije za ekološki potni list PEP. Ta upravljavec programa podpira pravila za kategorije izdelkov (PCR) za izdelke EEO in HVAC. Upoštevaj, da proizvajalci izdelkov običajno razvijajo svoje okoljske deklaracije izdelkov (EPD) v skladu s pravili upravljavca programa, vendar jih morajo neodvisno preveriti notranji (glej končno opombo 7) ali zunanji strokovnjaki, kot je navedeno v dokumentaciji o okoljski deklaraciji izdelka (EPD). Okoljske deklaracije izdelkov (EPD) vam olajšajo količinsko opredeliti okoljsko trajnost različnih izdelkov, zagotavljajo pa tudi informacije, ki jih podjetja potrebujejo za obračunavanje emisij obsega 1, 2 in 3, da pokažejo napredek v primerjavi z okoljskimi cilji podjetja. Slika 5 daje primer okoljskega profila izdelka (PEP) za odklopnik za zaznavanje napake električnega obloka.

Če povzamemo, oznake III. vrste, tj. okoljske deklaracije izdelkov (EPD), so ključno orodje za kvantitativno oceno vpliva izdelka na okolje. Ti dokumenti temeljijo na standardih ISO in so potrjeni. Proizvajalci bi morali poskrbeti, da so njihove okoljske deklaracije izdelkov (EPD) prosto dostopne. Oznake I. vrste so preverile tretje osebe in so uporabne za posebne meritve učinkovitosti, kot je energijska učinkovitost. Nazadnje, oznake II. vrste so lahko v pomoč, če proizvajalec predloži temeljno dokumentacijo, ki zagotavlja njihovo verodostojnost.

To je izdelek, na katerem so oblikovane informacije o trajnosti in predstavlja osnovo za tvojo primerjavo. Lahko se vključi tudi opis izdelka. Pravila glede okoljskih deklaracij izdelkov (EPD) omogočajo, da ta referenčni izdelek predstavlja vse modele iz nabora izdelkov. Pozneje bomo razpravljali o tem, kako lahko z referenčnimi podatki o izdelku oceniš podatke ciljnega modela.

To navaja funkcijo reprezentativnega izdelka. Na primer: »za 20 let znižati distribucijsko napetost 75 kVA na napetostne nivoje, ki jih uporablja končni odjemalec, v skladu z zahtevami glede energetske učinkovitosti, ki jih je določil Oddelek za energijo (DOE).« Včasih je funkcionalna enota navedena na enoto energije, na enoto teže itd. Upoštevati je treba, da morata biti za primerjavo dveh okoljskih profilov izdelka (PEP) funkcionalna enota in metodologija ocenjevanja enaki. Za več informacij glej razdelek »navodila za natančno primerjavo izdelkov«.

To zagotavlja težo referenčnega izdelka in razčlenitev njegovih materialov v odstotkih, vključno z embalažo. Skupna teža se uporablja za sorazmerno prilagoditev okoljskih podatkov za drug model.

To zagotavlja informacije o proizvodnji, distribuciji, namestitvi, uporabi in koncu življenjske dobe referenčnega izdelka, ki se nanašajo na analizo njegovega življenjskega cikla. To so nekatere od predpostavk, ki so bile uporabljene v oceni življenjskega cikla (LCA).

Ta razdelek se začne z nekaterimi predpostavkami o oceni življenjskega cikla (LCA). Slika 6 pokaže primer teh predpostavk v tabeli vplivov na okolje za električno vodilo. Zadnja vrstica v tabeli je še posebej pomembna, ker vsebuje faktor emisij (glej končno opombo 8), uporabljen v oceni življenjskega cikla (LCA). O tej pomembni predpostavki razpravljamo v naslednjem razdelku.

Tabeli sledi seznam »kazalnikov vpliva« za referenčni izdelek, ki merijo okoljske vplive izdelka. Te vrednosti so običajno navedene v znanstvenem zapisu (npr. 2,52E+02). Eden od ključnih kazalnikov vpliva na okolje je:

• »Prispevek h globalnemu segrevanju« ali »globalno segrevanje«, navadno v enotah s kg CO2e (»e« pomeni enakovredno). To večina ljudi imenuje »ogljični odtis« izdelka.

Ta in drugi kazalniki učinka so navedeni za vsako od petih stopenj ocene življenjskega cikla (LCA), opredeljenih v pravilu za kategorije izdelkov (PCR) kot:

• Izdelava – »od pridobivanja naravnih virov do proizvodnje izdelkov in embalaže ter njihove dobave na zadnjo logistično platformo proizvajalca«;
• Distribucija – »prevoz od zadnje logistične platforme proizvajalca do prihoda izdelka na kraj uporabe«;
• Namestitev – »namestitev izdelka na mestu uporabe«;
• Uporaba – »uporaba izdelka in vzdrževanje, ki je potrebno za zagotovitev sposobnosti uporabe«;
• Konec življenjske dobe – »odstranitev, razgradnja in prevoz izrabljenega izdelka v obdelovalni center ali na odlagališče ter obdelava ob koncu življenjske dobe«.

Zadnji razdelek okoljskega profila izdelka (PEP) je predstavljen kot tabela, ki vključuje:

• Datum izdaje okoljskega profila izdelka (PEP);
• Obdobje veljavnosti;
• Pravila za posamezne izdelke (PSR) in različica, na kateri temelji okoljski profil izdelka (PEP);
• Neodvisno preverjanje deklaracije in podatkov; »X« označuje, ali okoljski profil izdelka (PEP) temelji na notranjem ali zunanjem preverjanju.

Podatki okoljskega profila izdelka (PEP) niso natančni. Če so vrednosti posameznega kazalnika v območju 10 %, je treba oba izdelka šteti za enaka za ta kazalnik. To je posledica +/– 5-odstotnega dovoljenega odstopanja, ki jo standardi dovoljujejo za vrednosti, o katerih poroča proizvajalec. Na primer, če je ogljični odtis izdelka »A« 100 kg in izdelka »B« 105 kg, ju je treba šteti za enaka, ker se njuna razpona »+« in »–« prekrivata.

Dokumenti okoljskega profila izdelka (PEP) vsebujejo veliko podatkov, od katerih so nekateri zapleteni. Zato bi morali dokumenti okoljskega profila izdelka (PEP) zagotoviti povezavo z opredelitvami pojmov, ki se uporabljajo v njih. To je še pomembneje, ko se primerja izdelke različnih proizvajalcev, saj opredelitve potrjujejo, da se primerja isto vrsto podatkov.

Primerjava skupnega odtisa ne zagotavlja, da se primerjajo podobne vrednosti, razen če se vsaka stopnja ocene življenjskega cikla (LCA) oceni na enak način. Naslednja točka kaže pomembnost tega.

Vsi električni izdelki imajo električne izgube, ki ustvarjajo emisije ogljika. Vendar pa je obseg teh emisij zelo odvisen od faktorja emisij, ki je razmerje oddanih emisij toplogrednih plinov za vsak kWh proizvedene električne energije. Ocena življenjskega cikla (LCA) prevzame določen faktor emisij za izračun emisij ogljika, ki nastanejo na stopnji »uporabe« izdelka.

Če faktor emisij med izdelki, ki se jih primerja, ni enak, jih ni mogoče pošteno primerjati. To je še posebej pomembno za aktivne električne izdelke, kot so klimatske naprave in brezprekinitveni napajalniki, saj emisije na stopnji uporabe običajno predstavljajo večino skupnih emisij iz ocene življenjskega cikla (LCA). Okoljski profil izdelka (PEP) učinkovitega brezprekinitvenega napajalnika (UPS) (npr. 95 %) lahko na primer pokaže trikrat višje skupne emisije kot izjemno neučinkovit brezprekinitveni napajalnik (npr. 80 %). Kot prikazuje Tabela 1, je bil ta primer izračunan ob predpostavki skupnega faktorja emisij za 27 evropskih držav (0,231 kg CO₂e/kWh) v primerjavi s faktorjem emisij za Francijo (0,062 kg CO₂e/kWh). Čeprav se to ne zdi pošteno, upravljavci programov proizvajalcem dovolijo, da za modele, ki se prodajajo v zadevni državi, uporabijo posebne faktorje emisij za državo. V nekaterih primerih pa se ti modeli prodajajo tudi po vsem svetu.

Poleg tega je zaradi »uporabljenega energetskega modela« v okoljskem profilu izdelka (PEP) (zadnja vrstica na sliki 6) težko določiti faktor emisij, ker je običajno naveden v okviru kode ponudbe električne energije, kot je »<1 kV; EU-27«. Če se ne da ugotoviti faktorja emisij za vse izdelke, je najučinkovitejši način za oceno emisij na stopnji uporabe med dvema ali več izdelki primerjava učinkovitosti pri enaki obremenitvi z uporabo kalkulatorjev učinkovitosti. Na primer »Kalkulator za primerjavo učinkovitosti enofaznih brezprekinitvenih napajalnikov« omogoča učinkovit in enostaven način primerjave učinkovitosti dveh različnih brezprekinitvenih napajalnikov. Upoštevaj, da se pri tej metodi ne upoštevajo emisije zaradi vzdrževanja na stopnji uporabe, vendar se lahko zanemari za nekatere izdelke, kot so brezprekinitveni napajalniki, saj predstavlja neznaten odstotek skupne uporabe (< 2 %).

Nazadnje, če kalkulatorji učinkovitosti niso na voljo za izdelek, ki se ga primerja, je najbolje, da od proizvajalca zahtevaš krivuljo učinkovitosti za izdelek, ki omogoča primerjavo učinkovitosti vseh izdelkov pri enakem odstotku obremenitve.

Ključna ugotovitev: Če faktor emisij med izdelki, ki se jih primerja, ni enak, jih ni mogoče pošteno primerjati.

Profil uporabe določa odstotek obremenitve in čas delovanja reprezentativnega izdelka v njegovi življenjski dobi (četrta vrstica na sliki 6). Profil uporabe lahko na primer določa 25 % naloženih za 20 % življenjske dobe, 50 % naloženih za 20 %, 75 % naloženih za 30 % in 100 % naloženih za 30 %. Profil uporabe se uporablja za izračun emisij ogljika, obravnavanih v prejšnji točki. Če se uporabniški profili razlikujejo, vrednosti ni mogoče primerjati. Nazadnje, profili uporabe temeljijo na posebnih načinih delovanja (npr. običajni način, način ekonomizatorja), ti načini pa morajo biti tudi dosledni v primerjavi izdelkov.

Pravila glede okoljskih profilov izdelkov (PEP) omogočajo, da referenčni izdelek predstavlja modele v naboru izdelkov. Neposredna primerjava referenčnih izdelkov iz dveh ali več okoljskih profilov izdelkov (PEP) lahko pomeni, da se primerja ogljični odtis izdelkov z različnimi zmogljivostmi (npr. odklopnik 100 A v primerjavi z odklopnikom 600 A) – neveljavna primerjava. Včasih, tako kot pri opremi za klimatizacijo, okoljski profil izdelka (PEP) zagotavlja kazalnike vpliva na okolje v normaliziranih enotah (npr. kg CO2e na kW hlajenja). Če kazalniki niso normalizirani, je treba okoljski kazalnik referenčnega izdelka sorazmerno prilagoditi njegovi teži (npr. emisije iz proizvodnje v kg na kg teže referenčnega izdelka). Podobno je treba sorazmerno prilagoditi podatke o uporabi referenčnega izdelka z uporabo njegove nazivne moči (npr. uporabiti emisije v kg na vat zmogljivosti referenčnega izdelka). Tabela 2 podaja primer izračuna proizvodnih emisij za »model B«, model, ki ga želiš oceniti z uporabo »modela A«, referenčnega izdelka v okoljskem profilu izdelka (PEP).

Ta postopek je treba ponoviti za vsak okoljski kazalnik, ki ga želiš oceniti. Te ekstrapolacije so v okviru pričakovane točnosti podatkov okoljskega profila izdelka (PEP).

Okoljski profili izdelkov (PEP) z različnimi različicami pravil za posamezne izdelke (PSR) in pravil za kategorijo izdelkov (PCR) lahko uvedejo odstopanja, ki razveljavijo primerjavo. Preveri tabelo na zadnji strani, da se prepričaš o isti različici pravil za posamezne izdelke (PSR) in pravil za kategorijo izdelkov (PCR).

Ne priporočamo, da primerjaš okoljske deklaracije izdelkov (EPD) različnih upravljavcev programov (npr. eden od združenja P.E.P. Association in eden od Ecoleaf). To je predvsem zato, ker se pravila za kategorijo izdelkov (PCR), na katerih temeljijo analize življenjskega cikla, verjetno razlikujejo. Razširjenost upravljavcev programov (glej končno opombo 9) v preteklih letih, zlasti v industriji gradbeništva in gradbenega materiala, je privedla do različnih prizadevanj za uskladitev pravil za kategorijo izdelkov (PCR). Vendar do danes ni ene same organizacije, ki bi zagotavljala usklajenost pravil za kategorijo izdelkov (PCR), med upravljavci programov.

Pravila za kategorijo izdelkov (PCR) četrte izdaje vključujejo dodatno stopnjo, imenovano modul D, »neto koristi in obremenitve zunaj meja sistema«. Ta neobvezna stopnja proizvajalcem omogoča, da zahtevajo okoljski dobropis za »ponovno uporabo, predelavo in/ali recikliranje«. Na primer, če bi bilo 100 % izdelka recikliranega, bi proizvajalec trdil negativno vrednost, enakovredno proizvodnemu odtisu. To velja samo, če ima proizvajalec program recikliranja, ki reciklira 100 % vsakega izrabljenega izdelka, ki se uporablja kot surovina. Program recikliranja mora veljati tudi za tvojo lokacijo. Preden slepo sprejmeš ta dobropis, prosi proizvajalca za podrobne informacije o njihovem programu recikliranja, s posebno pozornostjo, kako zagotovijo, da se jim 100 % izdelkov vrne in ne konča na odlagališču.

Včasih okoljski profili izdelkov (PEP) izključujejo sestavne dele, ki bi jih pričakovali, in s tem določajo pričakovanje, da ima en proizvajalec bistveno manjši odtis kot drug. Okoljski profil izdelka (PEP) za brezprekinitveni napajalnik (UPS) lahko na primer izključuje baterije. V večini primerov okoljski profili izdelkov (PEP) za stikalne ali električne plošče izključujejo odklopnike. Da se prepreči to napako, preberi celoten okoljski profil izdelka (PEP) in upoštevaj, kaj je izključeno.

To je zmožnost izdelka, da »obstaja dolgo časa brez bistvenega poslabšanja kakovosti ali vrednosti«. V bistvu, dlje ko izdelek opravlja svoje poslanstvo z minimalnim vzdrževanjem in degradacijo, bolj trajnosten je (ob predpostavki, da je tudi učinkovit in ustrezen). Ko podaljšaš potrebo po zamenjavi izdelka, odložiš povezane vire, ki so potrebni za njegovo proizvodnjo, distribucijo in vpliv odstranitve starega izdelka. Modularnost je lahko učinkovit pristop k oblikovanju za izboljšanje trajnosti na dva povezana načina. Prvič, ko je izdelek modularen, je mogoče neuspešen modul popraviti tako, da se ga zamenja z novim, namesto da se zamenja celoten izdelek. Drugič, standardizirani moduli proizvajalcem omogočajo hitro izboljšanje zanesljivosti modulov v primerjavi z enakovrednimi nemodularnimi izdelki. To pomeni, da je potrebnih manj popravil in posledično manj odpadkov konča na odlagališčih. Primeri modularnih izdelkov vključujejo izvlečno stikalno opremo in razširljive sisteme brezprekinitvenih napajalnikov (zamenljivi napajalni in baterijski moduli).

Za izdelke s sestavnimi deli, ki so »potrošni« (npr. zračni filtri), trajnost pomeni tudi, da bo proizvajalec ponudil nadomestne dele in storitve vzdrževanja za življenjsko dobo izdelka. Na podlagi teh informacij lahko nosilci odločanja bolj zaupajo izbiri izdelkov z nižjimi skupnimi stroški lastništva (TCO), zlasti v primerih, ko so začetni stroški enega izdelka veliko nižji od drugih. Ocena trajnosti temelji na standardih, kot je evropski standard CSN EN 45552, splošna metoda za ocenjevanje trajnosti izdelkov, povezanih z energijo.

To opisuje, v kolikšni meri je izdelek mogoče popraviti. Kot trajnost, popravilo izdelka omogoča, da ostane v uporabi dlje, s čimer se izboljša njegova trajnost. Popravljivost je zajeta v evropskem standardu CSN EN45554, »Splošne metode za oceno sposobnosti popravila, ponovne uporabe in nadgradnje izdelkov, povezanih z energijo«. Popravljivost govori tudi o enostavnosti popravila izdelka. Na primer, v primeru stikalne opreme se popravljivost znatno izboljša z modularnimi komponentami. Drugi primeri vključujejo uporabo programske opreme za opozarjanje uporabnika, katerega podsistem ni uspel; uporabo standardiziranih delov in pritrdilnih elementov ter lažji dostop do najpogosteje zamenjanih delov.

To opisuje možnost, da se proizvod ob koncu življenjske dobe pošlje nazaj proizvajalcu, bodisi neposredno bodisi prek ponudnika storitev. Cilj prevzema odpadkov nazaj je izločiti največjo vrednost iz izrabljenih proizvodov v primerjavi z njihovim odlaganjem na odlagališče, kar vodi k večjemu številu odpadnih virov. Ko proizvajalci olajšajo prevzem izdelka nazaj ob koncu življenjske dobe, se močno poveča sodelovanje v programih 5R (popravilo, obnova, predelava, ponovna uporaba in recikliranje), kar proizvajalcem daje več možnosti za podaljšanje življenjske dobe obstoječih izdelkov s povečanjem zalog rezervnih delov in obnovljenih enot. Tiste izdelke ali sestavne dele, ki jih ni mogoče predelati, je nato mogoče ustrezno reciklirati.

Da bi izdelek lahko trdil zmogljivost »take-back«, mora proizvajalec izdelek odobriti za vrnitev enemu ali več svojim ponudnikom storitev. To pomeni, da je proizvajalec razvil postopek za vračila ob koncu življenjske dobe med uporabnikom in ponudniki storitev ali neposredno v proizvajalčeve objekte. To tudi pomeni, da je osebje, ki prejme izdelke, usposobljeno za njihovo predelavo. Vrnitev izdelka ob koncu življenjske dobe lahko uporabnika tudi kvalificira za nadgradnje na nove izdelke.